Prebava, torej predelava hrane v manjše enote, ki jih lahko telo uporabi, se dogaja v zgornjem prebavnem traktu ob pomoči slinavke, jeter in žolča ter živčnega in hormonskega sistema. Prebavni encimi so poleg želodčnih sokov in želodčne kisline ključni dejavniki za dobro prebavo in prvi pogoj za uspešno vsrkavanje hranil iz hrane v telo.
Encimska razgradnja hrane se začne v ustih, saj slina vsebuje encime za razgradnjo polisaharidov (npr. škrob iz kruha, riža, krompirja itn.), nadaljuje v želodcu, kjer se izloča pepsin oz. proteaza za razgradnjo beljakovin, vrhunec pa doseže v dvanajstniku, kamor slinavka izloča številne prebavne encime (meso, jajca, mlečni izdelki, stročnice), iz žolčnika pa priteka žolč. Z leti količina prebavnih encimov upada, s tem pa tudi zmožnost prebave hrane. Kadar neprebavljena hrana prispe v debelo črevo, ob prisotnosti črevesne flore fermentira. Plini, ki ob tem nastajajo, povzročajo težave, kot so: napenjanje, vetrovi in spahovanje. Na šibko izločanje encimov vplivata genetika in prehrana z velikim deležem sladkorja ter drugimi enostavnimi ogljikovimi hidrati, saj nenehno obremenjuje slinavko in žolčnik ter slabša njuno funkcijo.
Dodajanje prebavnih encimov lajša prebavo in simptome, povezane z neoptimalnim izločanjem prebavnih encimov. Priporoča se pri pomanjkanju ali slabši funkciji specifičnih encimov oz. pri prehranskih intolerancah.
- Proteaza, ki pomaga pri razgradnji beljakovin.
- Amilaza in glukoamilaza pomagata pri razgradnji polisaharidov oz. škroba.
- Laktaza razgrajuje mlečni sladkor in lajša prebavo mlečnih izdelkov.
- Lipaza pomaga razgrajevati maščobe.
- Invertaza razgrajuje namizni sladkor.
- Alfaglukoamilaza pospešuje prebavo stročnic, semen in korenin.
